Zgodba o Radenski

Že v starem veku znani pregovor, da se časi spreminjajo in da se z njimi spreminjamo mi, lahko smiselno dopolnimo s pristavkom, da se z nami in s časi spreminjajo tudi kraji. Kako drugačna in neprepoznavna bi se morala zdeti današnja podoba Radenc in njihovega zdravilišča doktorju Karlu Hennu, če bi se lahko vrnil iz večnosti in bi na travniku, mimo katerega se je peljal davnega leta 1833 ter z njega zaslišal bubljanje vode, za katero se je izkazalo, da je slatinska, zagledal moderne hotele z velikim parkiriščem pred njimi, termalne bazene z obdajajočimi jih zelenicami in igrišči ter zelenožolto stavbo teniške dvorane.

Tudi v starejšem delu zdraviliškega kompleksa bi najbrž težko prepoznal v nove povezave vpete in predelane stavbe, ki jih je dal sam sezidati, tako na primer nekdanji, po njegovi ženi imenovani Anin (sedanji Radgonski) dom, in zaman bi se oziral po nasproti stoječem dvojčku, Karlovem domu, ki so ga ob zasnovi novega tlorisa zdraviliškega naselja podrli.